Pozitivni učinki narave na naše počutje

Narava na nas vpliva dobro – to nam je vsem jasno, kajne? Kako zelo in pri čem vsem pa nas res lahko podpira? Veliko študij je to že raziskovalo in prišlo do izjemnih ugotovitev. Ko pozitivne učinke narave na naše počutje poznamo, se lahko namensko odpravimo v naravo in si pomagamo v ključnih trenutkih, ko nas pestijo različne tegobe. Z vami zato delim eno od lastnih, najbolj svežih izkušenj z učinki gozda na počutje.

Osebna izkušnja pozitivnih učinkov narave

Se ti kdaj zgodi, da te nekaj teži, fizično ali čustveno, in čutiš, da bi ti pomagala narava, a se kar ne moreš odpraviti ven? Ali pa greš, a se hrček v glavi kar ne ustavi in se vrti naprej, da ga niti tvoj korak ne more prehiteti?

Včasih se to dogaja tudi meni. Ko se ne počutim dobro, se mi včasih niti na sprehod nekako ne da. A zdaj že dobro vem, da se splača potruditi in marsikdaj se zgodijo izjemne stvari!

Res pa je, da tudi sama takrat potrebujem kar nekaj časa, da se v gozdu umirim in prepustim njegovemu zdravilnemu objemu.

Zato delim kratko zgodbo ene izmed osebnih izkušenj s terapevtsko močjo gozda ter povzetek dobrodejnih učinkov narave na naše počutje.

Torej, gozdna terapija iz prve roke in na podlagi znanstvenih raziskav.

Bilo je pred dobrim mesecem in izkušnjo sem zapisala v dnevnik:

Ko sem se danes odpravljala v gozd, nisem imela dosti energije. Bolel me je jajčnik, še sem čutila ostanke migrene, v želodcu mi je bilo slabo, in moje noge so bile težke, telo počasno. Bila sem razdražljiva, malce apatična, celo depresivna … skratka, ‘hormonska’, ‘PMS-alna’, kot včasih rečem.

A sem šla. Vedela sem, da mi bo bolje. Toda um se je pregovarjal z mano, se vrtel in hrčkal, še kar nekaj časa. Hodila sem in hodila, da sem prišla do gozda, kjer me je ob objemu tako pristne, intenzivne narave objela še melanholija. Kar zajokala bi, kot da nekaj pogrešam, za nečim žalujem … ali pa kot da sem v resnici pogrešala gozd in je zdaj to prišlo na površje. Malo sem se še smilila sama sebi, dokler nisem prestopila mostička čez potok … pozdravila vodo … začela pozdravljati drevesa … a um je še nekaj čebljal.

Ego je še vedno malce hlipal od bolečine, od slabosti … a postavila sem se pod veliko bukev in gledala globoko v gozd. Nekajkrat sem morala od bolečine kar počepniti, se skloniti … Dihala sem, se prestopala, bukev prosila za pomoč. Nato sem stopila počasi naprej … res počasi, s pozornostjo izmenjaje na svojih stopalih, kako se premikajo, na celem telesu, in na gozdu, na bitjih okrog sebe, kakšna so in ali se premikajo in kako.

Počasi, počasi, korak za korakom, sem ugotovila, da se mi energija vrača. Misli so počasi prostor namenile občutenju in kmalu sem se zavedela, da se bolečine in skrbi počasi topijo!

Ko začutiš spremembo …

Še nekaj deset metrov, še nekaj stika s svežo zeleno, poslušanja ptic in družbe dreves … Samo sebe sem vodila na celo gozdno terapijo, ki je tokrat trajala dobro uro … Na neki točki začutim spremembo in znajdem se ‘tukaj in zdaj’, prisotna in del gozda. In – bolečine so popolnoma izginile. Delovalo je!

Vmes je začelo rahlo deževati, kar me je po obrazu prijetno osvežilo, palerina pa mi je dala dovolj zavetja v tej topli gozdni prhi. Ko sem sedela ob mokrišču, na t.i. ‘sit spotu’ ali opazovalno-povezovalni točki, me je gozd dokončno pomiril. Poslušala sem kapljice, gledala smreke, in naenkrat ‘pljusk’!

Kaj, kje, kdo je padel v vodo? Kmalu se je nekdo prikazal – racak! Tebe pa še nisem videla tukaj. Nekajkrat se je poskušal skobacati na breg, pa spet plavati med rastjem, potem pa ugotovil, da ni dovolj proste gladine, in odletel čez smreke. Jaz pa sem med koreninami bukve opazila pajka sredi mreže – ves čas sva skupaj sedela. Le s kom še, pa tega niti nisem vedela? Mreže življenja so res skrivnostne … vedno mi zbujajo radovednost.

Odpravila sem se naprej, k vodi … se prehodila ob mokrišču in zaslišala mlade ptičke. O, mladički detla so! Eden od staršev je namreč ravnokar s hrano v kljunu priletel na suho deblo in takrat mi je postalo jasno, iz katerega gnezda in kdo čivka. Poslala sem blagoslov družinici in čas je bil, da se tudi sama odpravim nazaj v svoje gnezdo.

Vsak korak, vsak prizor, vsak občutek na poti mi je pomagal in bila sem vse bolj srečna!

Domov sem se vrnila polna energije, brez bolečin, vesela.

Neprecenljivo!

Dokazani pozitivni učinki preživljanja časa v naravi

Tukaj pripenjam nekaj izjemnih, znanstveno dokazanih učinkov preživljanja časa v naravi. Vključujejo tako fizične kot duševne pozitivne učinke.

Dodatni učinki vodene gozdne terapije

Dodajam pa še zelo zanimive dodatne učinke vodene gozdne terapije, kot jo izvajamo certificirani vodniki po metodi vodilnega globalnega združenja za gozdno terapijo ANFT.

To je moč narave, gozda, in metod gozdne terapije. Če bi ti prišlo prav, da ti gozd tako pomaga, in te zanima, kako hitreje priti do te pomoči, vabljen_a na vodeno gozdno terapijo. Poteka enkrat mesečno, v juliju in avgustu pa se lahko dodatno pridružiš tudi gozdni kopeli ob soju polne lune – izjemno, drugačno, čutno in čarobno doživetje gozda!

Katarina Čuk