Točno eno leto nazaj bi se morala začeti Šola gozdne alkimije. A jaz sem zajadrala v lastno alkimijo, preobrazbo, skupaj s svetom. Ustavila sem se. Mnogi smo se. In nato morali preteči še en krog navznoter. In ta se še ni zaključil.

Preobrazbo lahko sprožijo različne stvari, dogodki ali spremembe, med drugim tudi odločitev, da narediš naslednji velik korak v svojem delu in svetu ponudiš nekaj tako močnega, kot gozdna alkimija je. Že od ideje oz. navodila zanjo naprej sem se zavedala, da bo zahtevala močno alkimijo v meni, da bom potovala v spirali v lasten gozd, tudi teman in ‘začaran’, da bom lahko prišla do še svetlejše jase in tja pomagala tudi drugim. Zanimanje je bilo in vem, da je še in se bo, saj gozd kliče svoje zagovornike, terapevte in vodnike, da se podajo na preobrazbo na poti skozenj in nato pomagajo novim in novim ljudem, sebi ter naravi.

Osebna gozdna alkimija

Meni se je torej lansko jesen spirala obrnila ostro v globino, ker se je zgodilo veliko stvari, ki mi, zdaj vem, pomagajo na poti. In morala sem si vzeti čas za to pot, za to zdravljenje, za to alkimijo. Prehod v 40. leto, pritisk ob velikih ciljih, naslednji ravni dela in bilanci življenja, izguba načrtovane zanositve, nujna selitev, skrb za invalidna psa in mačko ter še skrajno nemirno dogajanje v državi in po svetu ter ob tem nemoč, žalost in jeza ljudi … Vse to nas visoko senzitivne zadane močno in vzeti si moramo čas, da zadihamo, sicer pregorimo. Vsekakor marsikatero tesnobo, anksioznost in depresijo vmes predihamo … Mislim, da sem v resnici nekako na pol pregorela. Ravno toliko, da sem se morala ustaviti, a hkrati nisem pozabila na glavno stvar svojega življenja: gozd. Tako mi letos ta znova šepeta:

Kmalu spet pride čas, ko me bos delila z drugimi. To potrebujejo mnogi prav tako kot ti.

Nove in ‘stare’ gozdne zgodbe

Tako da, povem naprej:

• Šola gozdne alkimije bo. Termin bo jeseni 2023 ali 2024.
• Seveda tudi Gozdne terapije alias Gozdne kopeli spet bodo, že spomladi 2023.
• In znova se bomo dobivali v Gozdnem krogu, poleti 2023.

Toliko vem, da drugo leto to spet lahko začnem. Za letos pa le, da čez zimo dokončujem knjigo o drevesih in delim Gozdne zgodbe. To lahko ponudim, ob zdravem zaključevanju kroga, ki se bo končal z enim prehodom ljubljenega na drug svet. To jesen se bom torej oklenila meditacije, duhovnih tečajev, pisanja, skrbi zase, ter seveda dreves in gozda, še bolj, in prehodila pot do nove jase. Tam, vem, čakajo darovi, a ne le zame.

Vabilo v gozd

Tako zelo verjamem, da bodo ti gozdni darovi prinesli dragocene trenutke, izkušnje, zdravljenja in uvide tistim, ki jih gozd kliče na ta izjemen, drugačen način. Vem, da se bodo pisale nove, lepe, globoke zgodbe. Vem tudi, da tudi zanje te ne bodo vedno lahke, ker pot skozi gozd pač ni vedno lahka. Je pa vredna. Zaradi jase, ki se skriva tam … vemo. Zato gremo. Če te pokliče in prideš zraven, bomo skupaj s svojimi pisali nove zgodbe tudi za gozd, za naravo, za planet. Zdravljenje človeka in narave gresta z roko v roki.

Poglobi se v gozd in vase in zaživi svojo čarobno zgodbo. To jesen in zimo morda še sami na vsaki strani zaslona in v svoji naravi, a naslednjo hodimo še bolj skupaj. A to je prava pot. Najprej navznoter, nato navzven. In spet. In oboje. Sami in skupaj. Zase in za svet.

Katarina Čuk