Biofilija ali prijateljstvo z naravo

Biofilija je strokoven izraz za potrebo človeka po povezanosti z naravo. Prvi ga je uporabil Erich Fromm, nemški socialni psiholog, psihoanalitik in sociolog v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Biofilijo je opisal kot človekovo naravno notranjo naklonjenost življenju in drugim življenjskim sistemom in jo opredelil kot psihološko usmerjenost, da nas pritegne vse, kar je živo in vitalno.

Razvoj biofilije

Biolog s Harvarda E.O. Wilson jo svoji knjigi “Biofilija” naprej opisuje kot „povezave, ki jih ljudje podzavestno iščemo z ostalimi živimi bitji“. Predpostavi, da naj bi bila potreba po stiku z drugimi živimi bitji in naravo kot celoto globoko zakoreninjena v naši biologiji.

Beseda filija označuje ljubezen do nečesa ali prijateljstvo, ki pa vključuje obojestranskost, odnos in vzajemnost, kot je govoril že Aristotel. Gre za idejo, kjer sta v tem odnosu srečni obe strani. V tem primeru gre torej za ljubezen do narave ali prijateljstvo z naravo. V tem odnosu sta srečna tako človek kot narava oz. druga živa bitja. To naj bi bilo nujno za zdrav emocionalni razvoj in dobrobit posameznikov.

 

Biofilija in evolucija

Hipotezo biofilije so naprej razvijali v evolucijski psihologiji, ki se ukvarja z našim zavedanjem in vedenjem iz vidika evolucijskega razvoja. Naklonjenost do narave naj bi bila tako posledica dejstva, da smo se kot vrsta razvijali v naravi. Naši predniki so bili odvisni od narave in ta jim je predstavljala dom, vir hrane, odnos do sveta in celo božanstvo.

Naša evolucijska povezanost z naravo se še danes kaže v tem, kaj nas pritegne, s čim se identificiramo in povezujemo v naravi. Ni omejena le na en del narave, temveč nas običajno pritegne širok spekter bitij, vse od rastlin do živali, ter različna naravna okolja oziroma pokrajine.

Kot zanimivost: Vsi sesalci na primer čutimo naklonjenost do mladičkov drugih sesalcev, še posebej nas ganejo njihovi obrazi in velike oči. Zato tudi radi hitro, nagonsko priskočimo na pomoč tako otrokom kot mladičkom in drugim živalim v stiski.

Zgodovinsko gledano pa smo se šele pred kratkim obrnili bolj v urban način življenja, ko se je začel hiter razvoj in premik od agrarne v industrijsko dobo.

 

Biofilija in zdravje

Teorija evolucijske psihologije gre tukaj naprej, namreč da naš um, ki se je razvijal v naravi, ni opremljen za intenzivno, večinoma urbano življenje. Naše telo ter mentalni in čustveni sistem se niso mogli prilagoditi tako hitro, kot sta se razvijali industrializacija in urbanizacija. Zato čutimo marsikatero težavo v tem novem življenjskem okolju in slogu življenja.

Mnogi zato občutijo različne tegobe, ki so dobile skupno ime “nature deficit disorder” ali “motnja pomanjkanja narave“. Ta izraz je skoval Richard Louv, raziskovalec in avtor knjige The Nature Principle in Last Child in the Woods. Te tegobe lahko vključujejo telesne težave, čustvena neravnovesja, mentalne blokade in težave v odnosih.

 

Če želimo ne le preživeti, temveč tudi živeti dobro, enostavno potrebujemo več narave. To povezanost z njo lahko prebudimo tudi v današnjem urbanem in zahtevnem svetu. Seveda je dobro čim več časa preživeti v popolnoma naravnem okolju ali naravnem okolju, ki je bilo urejeno le za lažji dostop tudi sredi mest. To pomeni v gozdu, na obalah, v gorah, pa tudi v parkih, zelenicah in domačih ali botaničnih vrtovih.

Vsi elementi narave skupaj človeku pomagajo do boljšega počutja, hitrejšega okrevanja, boljše koncentracije in boljšega spomina, manj stresa, nižjega krvnega tlaka in nižje stopnje duševnih težav. Ti pozitivni učinki preživljanja časa v naravi so vse bolj tudi znanstveno potrjeni.

 

Biofilija v notranjih prostorih

Poleg tega pa naravo lahko še bolj vključimo tudi v notranje prostore. Biofilija je tudi del oblikovanja v  trajnostni arhitekturi in vključuje uporabo naravnih materialov. V prostore postavi rastline, rastlinske slike ali stene, kot je na primer stena iz mahu, na balkone in strehe mestnih stavb zasaja drevesa, grme in vrtove ter snuje prostore tako, da imajo skozi čim večja okna razgled na naravo.

Tudi sami lahko v svoje bivalne in delovne prostore vnesemo več narave. Pomagajo nam lahko:

• sobne rastline
• mahovite slike ali stene
• fotografije narave
• naravne barve interjerja
• glasba z zvoki iz narave
• video posnetki narave
• naravna eterična olja in esence

 

 

Biofilija v naravi

Učinki pa bodo največji, če bomo dejansko vsaj enkrat na teden preživeli kakovosten čas v naravi zunaj, in to na čim bolj umirjen, prisoten način. Tako se bo lahko naš um sprostil, naše telo zadihalo, nenehno tekoče misli upočasnile. Naš celotni sistem se bo uravnovesil ter nam dal možnost, da se globoko spočijemo in se telo samozdravi.

Lahko se udeležimo tudi vodenih sproščujočih dejavnosti v naravi, kot so:

• čuječi sprehodi
• gozdna kopel
• čutne poti
• gozdna joga
• tai chi v parku
• meditacija v naravi

in podobno.

Vodena praksa se nam bo pomagala lažje sprostiti, si zares vzeti čas zase brez drugih motilcev in doživeti več pozitivnih učinkov narave hkrati, ter prijateljevati tako z naravo kot z drugimi ljudmi.

Če povzamemo, da je torej biofilija ljubezen do narave in do življenja, pravzaprav pomeni, da imamo radi vsa živa bitja, vključno s samim seboj. Vsa bitja skupaj smo namreč narava in od tod naravna tendenca po povezovanju med seboj oziroma ponovnem obujanju spomina na našo povezanost.

Imejmo se radi in bodimo narava – bodimo čim bolj to, kar smo.

 

Katarina Čuk, cert. vodnica gozdne terapije, ustanoviteljica Šole gozdne alkimije in avtorica knjige Naša brezčasna narava