Odnos do narave je odnos do boga: Kako se je spreminjal do danes

Odnos do narave je odnos do boga. Do tiste višje sile, ki nas vse obdaja in sestavlja, pa recimo temu kakorkoli že želimo. Odnos, ki oblikuje življenje že tisočletja – odnos, ki se je začel z občudovanjem ‘imetja’ tega planeta. Tega, kar nam je bilo dano – ne, da si podredimo, temveč da za to poskrbimo – in pri tem seveda spoštljivo tudi sami živimo.

 

Kako se je začelo

Dobili smo paket dveh najbolj čudovitih in mogočnih stvari:

• naravo (vključno z vsemi elementi, ki sestavljajo cel planet in tudi naše telo) in
• svobodno voljo.

In tu je sčasoma nastal problem. Ne takoj, ne, na začetku, še v času pred časom, smo bili hvaležni – ne tako z besedami, temveč z dejanji. Preprosto s preprostim življenjem, vpetim v življenje vseh so-prebivalcev planeta v sodelovanju, komunikaciji in ravnovesju. Ne nujno v harmoniji, kot si jo prestavljamo danes, na nek romantičen, iluzoren način – temveč v vzajemnem opazovanju in razumevanju bližnjih bitij ter naravnih zakonov tega sveta in tistega, kar ga obdaja. Lune, Sonca, zvezd, neba … Morali smo živeti tako, če smo želeli preživeti.

Danes pa …

Vemo, kje smo. Toda, kaj če je za naše preživetje spet ključno, da razumemo naravo in njena bitja, Zemljo, Luno in zvezde, živali in drevesa? Kaj pa, če nas le to lahko reši – saj smo navsezadnje gostje tega planeta? Kaj nismo spet na robu preživetja – kot smo bili na začetku?

Kaj nismo spoznali, da tako, kot smo ravnali stoletja, ne ohranja ne našega življenja ne našega sveta?

Kaj se je zgodilo na poti?

Od kod takšna žeja po lastnem imetju, ne le po preživetju in življenju? Zakaj smo hoteli posedovati, da bi lahko v tem uživali – medtem ko smo to prej znali tako, da smo vzeli le, kar je nujno bilo in si vse drugo delili z Zemljo?

Zanašati smo se začeli na industrijo in tehnologijo, na naprave, ki so bolje ubijati znale in tiste, ki so čas in prostor kazale, ki so vreme in smer napovedovale … namesto nas. In mi – smo izgubili svoj lasten kompas. Kompas morale, sočutja in naravnega ciklusa.

Kaj nam kdo lahko da?

Toda naprave nam ne morejo dati odnosa in ne urijo naše rasti in naše naravne povezanosti. Navidezen napredek je postal ovira na poti evolucije duha, ko se je nanj začela preveč zanašati cela civilizacija. A kam pridemo brez odnosa, brez stika, brez pogovora? Kaj nam ni bilo to zdaj pokazano, ko nam je bilo vse odvzeto, kar nam je sveto? Svobodo, stike in premike? Mar je tehnologija res zmogla nadomestiti vse tisto najbolj osnovno? Stik, bližino in toplino?

Ne more. A ne le odtrganost od ljudi, tudi odtujenost od narave nas hromi in nas v depresijo sili. Dokler nam je manjkala ‘le’ narava, je bilo vse to prikrito. Zdaj, ko nam je bilo odvzeto še druženje z ljudmi, pa se komu končno posveti … vsi smo naravno povezani in ko tega ni, cel svet trpi. A ni le človek tisti, ki v tem krogu stoji – vsi smo soodvisni v ravnovesju enakovrednosti. Konec koncev smo narava tudi mi …

Zdravljenje sveta

Izkoristimo priložnost in se vrnimo še bolj nazaj, na začetek. Ne le v čas pred korono, ne zdravimo le posledic nje, temveč vzroke, ki so nas sploh pripeljali do epidemije. Izkoriščanje narave, trpanje milijard živali v kletke in milijard ljudi, vsakega v svoje majhno stanovanje … basanje z nezdravo hrano, nenehno pehanje za nečim ‘več’ in nenaravno sedenje med štirimi stenami, zrenje v ekrane …

Nič čudnega, da narava trpi – naša lastna, v pljučih, in tista zunaj, v pljučih sveta. A spremeniti se še nekaj da … najprej pa bo treba stopiti tja. V ‘neznano’, v pozabljeno … v stanje srca, ki se v srcu planeta z njim veselo igra.

V gozd.

Tam smo najlažje preživeli.

Tam bomo najlažje preživeli.

 

V prvobitni tempelj.

na sliki ‘bohkove srajčke’ ali podlesne vetrnice

p.s. 1

Ne pravim, da bi se morali vsi preseliti v gozd. Pravim, da najdemo tam lahko modrost. Zase in zanj, v prvobitnem poligonu povezanosti sebe in višje sile, vzajemnosti mogočne razsežnosti.

p.s. 2

Bog vse to gleda, v vsaki celici nas in sveta sedi in se zaveda, da ne more narediti več od zgleda naravnih in modrih ljudi – da spominja na boljše dni, a preko svobodne volje vseh to drugače izgleda. Spremeniti se moramo mi, nihče drug namesto nas ničesar ne naredi. Niti bog.

 

Katarina Čuk