Rasti z naravo to pomlad

Rasti z naravo. Kaj to pomeni? Ali ni narava pač zunaj, takšna kot je, gre skozi svoje spremembe, raste, brsti, cveti, veni, spreminja letne čase in nas s soncem vabi ven, z dežjem zapre notri, pozimi nas umiri, poleti pa poživi – to pa je tudi vse? No, niti ne. Narava nas s svojim lastnim zgledom in s svojo lastno energijo v različnih svojih ciklih vabi, da stopimo v korak z njo. Da se prebudimo, ko se prebuja ona. Da se spreminjamo, ko se ona spreminja. Da vzbrstimo, ko pomladi začne brsteti ona. In da se naučimo od nje, kako to počne.

Kako narava raste?

Narava se nenehno spreminja, nenehno se premika, nikoli ni statična, tudi takrat, ko to ni očitno. Nenehno pelje svoje procese rasti in spremembe, nenehno raste – od znotraj navzven. Pomlad pa je tista, ko se to po dolgi zimi, ko so bili njeni procesi (in s tem tudi naši?) predvsem notranji, prvi znaki rasti pokažejo tudi vidno našim očem, ušesom in drugim čutom. Postopno začenjajo rastline brsteti, ptički drugače žvrgoleti, zrak spremeni vonj in naša koža se lahko okopa v toplejšem soncu, gozd počasi zeleni in vile plešejo tudi podnevi. Za to je potrebna velika mera energije, da cela narava izkoristi prve višje temperature in živali lahko najdejo spet malce več hrane, drevesa pospešeno srkajo vodo in hranila po dolgih venah do vej, da bodo te lahko pognale prve liste in čebuljice v temni zemlji zberejo pogum in se poženejo na plano, z vizijo sebe kot cveta in ploda.

Kaj pa mi?

Mi pa to opazujemo in se veselimo, kako je lepo – in pričakujemo, da bomo kar nekako stopili v korak z njo že samo tako, da se nekajkrat na sonce postavimo. Ah, zdaj bo vse bolje – samo da je sonce in da gremo kmalu lahko celo kaj na morje. Pa se res kar vse skupaj samo od sebe spremeni samo s prihodom malce bolj sončnih dni? Ali nas vsak oblak ali deževen dan preseneti – in nazaj v slabo voljo spravi? Kaj pa, če moramo za svoje razpoloženje in za svojo lastno rast in spremembe, ki si jih želimo, nekaj narediti tudi mi? Vsak cvet, vsako drevo in vsaka ptica se morajo vsak zase truditi in cele dneve delati, da po preživeli zimi tudi zares zacvetijo še eno pomlad. Sonce jim pomaga, že res, toda vsaka rastlina in vsaka žival mora sama najti ali ustvariti hrano, da zraste in nadaljuje svojo pot.

Narava pomaga – a ne dela namesto nas

Ampak, narava ne bo ničesar naredila namesto nas. Zato naj tudi pri nas ne ostane le pri naslanjanju na sončno vreme in ptičje petje, da bi nam bila pomladna zgodba všeč – dajmo nekaj narediti zase, za svoje razpoloženje in za naravo tudi mi. Še posebej zdaj, ko smo po dolgem, težkem času preživljanja za štirimi stenami in drugimi omejitvami končno malce bolj svobodni, je treba poskrbeti, da se nam ne zgodi tisto, kar se rado zgodi po dolgem stresnem obdobju. Kolaps. A veš tisto, ko delaš celo leto in greš končno na dopust, pa telo reče: Oh, končno, zdaj si pa lahko privoščim, da – obležim? V postelji, z vročino, ne na plaži na ležalniku. Nekaj podobnega se lahko zgodi, ko se zdajle začenjamo sproščati v ‘pokoronskem’ obdobju. Posledice dolgih mesecev stresa se lahko pokažejo na tvojem telesu, psihi in čustvih. Zato moraš nujno poskrbeti zase in ne samo čakati, da ti sonce vzame vse skrbi.

Pomlad je res čas sprememb in čas je, da se prebudimo. Narava pa te tukaj podpira – s svojim zgledom in s svojo energijo, ki te obdaja, ko se odpraviš vanjo. Narava je tukaj zate – a ne namesto tebe, torej. Bodi še ti tukaj zanjo in rasti sam_a in hkrati skupaj z njo, pa vsi skupaj do najboljših rezultatov zase in za svet pridemo 🙂

Sama dobro vem, kako mi je narava v različnih takšnih obdobjih pomagala – bila je tam zame in me podpirala, a za svojo transformacijo sem morala tudi delati, se poglabljati, kombinirati različne metode in rasti od znotraj navzven. Me je pa narava vodila, mi govorila, me spodbujala in mi ponujala odgovore, usmeritve, namige in navdihe. To sem opisala v knjigi Naša brezčasna narava, ki je prvi korak k poglabljanju vase skupaj z naravo. Toda nič se ni zgodilo samo od sebe in zato sem nadaljevala svojo pot pomoči ljudem pri podobnih izzivih še z metodami povezovanja z naravo, ki nam pomagajo rasti skupaj z njo. Z gozdno terapijo, povezovanjem z drevesi, meditacijo z naravo, različnimi obredi …

In tako skupaj z gozdom zate to pomlad pripravljava naslednje gozdne zgodbe:

GOZDNA TERAPIJA – SPREHOD

Okopaj svoje čute, od fizičnih do subtilnih, v dobrodejnosti gozda, da okrepiš svoj imunski sistem in čustveno odpornost ter razjasniš svoj um. Ko preživiš nekaj časa z gozdom, pa mu tudi dovoliš, da ti zašepeta, karkoli potrebuje tvoje telo, srce in duša – in kdo ve, kaj imaš za gozd ti, kaj vse si še izmenjata?

13.3. Gozdna terapija v živo

18.4. Gozdna terapija v živo

15.5. Gozdna terapija v živo

Več info tukaj.

GOZDNA ALKIMIJA – TEČAJ

Bi se rad_a še bolj poglobil_a v gozdno terapijo, poleg tega pa se potopila v gozdno meditacijo z varuhi narave in spoznal_a gozdne obrede za premike, zaščito, odnose, projekte? Tako konkretno stopiš v zavezništvo z naravo in delaš korake, vsak dan, z njeno pomočjo. Gozdna alkimija te v treh stopnjah postopno pripelje v magični, mistični, globoki del gozda in tebe, in ti pomaga do osebne transformacije.

Tečaj bomo izvedli jeseni.

Opis tukaj.

RAVNOVESJE Z DREVESI – DELAVNICA (ponovitev – tokrat v živo!)

Zate, ki te privlačijo drevesa, ki čutiš, da skrivajo toliko modrosti in ki se ob njih tako dobro počutiš, pa bi rad_a izvedel_a še več o njih – ali pa potrebuješ njihovo podporo, ki jo imajo, verjemi, za vse ravni tebe in tvoje ravnovesje.

19.6. delavnica Ravnovesje z drevesi – info tukaj.

Vesela bom, če se mi pridružiš na katerem od dogodkov, saj vem, koliko si imamo vsi skupaj z gozdom, drevesi, celotno naravo za izmenjati … Ter da se upočasnimo in zadihamo, da se poglobimo in povežemo, da najdemo rešitve in se podpremo, se spremljamo in rastemo – vzajemno, v vsem, kar doživljamo. In ne navsezadnje – da skupaj tako za naravo nekaj dobrega naredimo.

Katarina Čuk