Gozdni dnevnik – zima 2023/2024

Moja dokaj redna praksa pisanja dnevnika je skozi leta postala vaja iz opazovanja narave in sebe ter kako se ti dve realnosti prepletata. Ker je narava, ki jo obiskujem tako zunaj kot v sebi predvsem gozdna, sem serijo odlomkov iz dnevnika poimenovala Gozdni dnevnik. Sicer pa bi mu lahko rekli tudi Naravni dnevnik – tako ga poimenujemo tudi na Šoli gozdne alkimije, ko ga začnemo pisati na drugi stopnji.

Morda bodo prizori iz gozda, ki sem jih zbrala po letnih časih, pomagali opaziti kaj navdihujočega tudi tebi … predvsem pa upam, da te navdihnejo k pisanju dnevnika v sožitju z naravo – in poglobljenem opazovanju tako zunanje kot notranje narave.

3.12.2023

Zima na koži dreves in sneg le na ramenih smreke, ki jo opazim takoj ob vstopu v gozd. Druge zelene razpirajo roke in jaz z njimi; čutim jih v sebi. Hrastove veje belo obrobljene kot ob močvirju v ‘mojem’ kotičku Mosteca. Srce se spomni vsega takoj; sem tukaj in tam. Smreka (ali je bil bor?), ki je padla v spomladanski ujmi, je bila odrezana, odpeljana, njena stopala pa spet poravnana – zdaj v spomin ostajajo le malo nad tlemi, da se vidijo členki, ob robu kosti in minerali prsti med njenimi prsti …

To opazim in že greva ven – pustim ji, Loti (psički), da vodi. Voha nekaj v globini gozda, a želi domov. Prav. Ob spustu smrečice, pred njim vidi sneg celo na Joštu, Šmarjetni in tam zadaj nad Tržičem – tisti del je celo v soncu nad oblaki. Na travniku je videti, do kod je seglo obrežje potok med močnim deževjem preteklih dni – preden je včeraj voda odtekla nazaj v svojo ‘normalno’ velikost struge … Naplavljene police, listje, kosi poroznega apnenca in blato so rjava obroba, ki se kot kača vije po travniku vzdolž obale, a ne povsem vzporedno s potokom.

8.12.2023

Zmrzal na temno rjavih vejicah tiste pokončne močne rastline ob poljski poti … in podoben kontrast, kot s sladkorjem posute kačice jelše ob potoku <3 megla nad Udinborštom in rjavi listi hrasta, kras-ni, kot javorjevi in bukovi na še vedno zeleni travi … potok tanko poje in nežno klokota v mojem prsnem košu.

2.1.2024

V drevesih se blešči – tudi ponoči. Vsebarvne luči v krošnjah, strehah in stenah zunaj … Belo-rumene kresnice v lesenih vejah želja znotraj. Morda me opominjajo na željo tolikih let ob prehodu v novo … knjiga. Morda se rodi – vsekakor se zdi, da marsikaj bo, novega. 2025 se približuje … Our Trees of Life? Gozdna terapija in Gozdna alkimija z roko v roki peljeta naprej. Nekaj je že prijavljenih na izobraževanja. Je znak, je potrdilo, je vabilo in je … odgovornost najlepše vrste. Kot tista, biti mačja in pasja mama. Zdravi in osamosvaja in poraja luči – v srcih in drevesih, skozi dni in noči. Tik pred polnočjo se zdi, da se narava veseli, z mojo dušo vred, ki ve, kaj sledi. Potok pa vsaj dan žubori … razumljivejše. Hvala!

3.1.2024

Včeraj sem N. pokazala bukve, ki sem jih spoznala zadnjič … ob robu gozda in travnika pod Vršičem tu pri nas. In smreke … danes sem božala roke ene od njihovih sestričen gori na samem Vršiču … tako ŽIVE so in čvrste in tople … kot roke in dlani in srce človeka – ali še bolj. Všeč mi je izkušnja spoznavanja individualnih dreves – nekako nova je, znova.

4.1.2024

Nebo je imelo spet neverjeten show. Tik pred Ljubljano je sicer popolnoma razgaljeno bleščeče sonce zakril oblak – delno in tako umetelno, da je nastala slika kot kakšna Michelangelova umetnina, ki prikazuje angele in svetlobo iz Nebes. Oh, v gozdu sem se za nekaj trenutkov naslonila na bukev v rjavo-zelenem puloverčku in toplimi nogavicami iz mehkega mahu – prizemljiti se mi je na kratko pomagala po dnevu terapije, opravkov in samoopolnomočanja, ter pogovoru doma o prenovi in delitvi stanovanja. Naporno IN dobro je bilo, napetost pa je vzela prispevek v glavobolu. A gozd me čaka, vsak trenutek mi je na voljo – ko se le jaz spomnim in se ustavim in prosim in opazim.

5.1.2024

Katarina: Res si mi pomagal.

Gozd: Seveda sem ti, saj si me prosila.

Katarina: /solze v očeh/

Prosila iz srca in celega telesa, ki ga je preplavljala – in skoraj prepolavljala – migrena. Usedla sem se ob bor – po nekaj povabilih prej sem se končno ‘vdala’ in se za nekaj trenutkov celo ulegla na mehka tla … prosil gozd ‘kot boga’, naj mi da moč, da delam zanj in zase; naj mi odvzame bolečino … In mi jo je! Srce je bilo polno – to ja dodal še kot bonus. Hvaležna sem N., da me je peljala spet na tisti greben za cerkvijo. Precious and good and intimate and so beautiful and peaceful and soft and healing … I am blessed. Celo prihranila sem na spredstvih proti bolečinam … evo en ‘znanstveni’ plus učinek gozda na človeka – to je za deliti!

6.1.2024

Je res že 2024? Sveti gozd pravi, da je ‘tukaj in zdaj’. Učenje poti, ki vodi iz in v to točko. V sebi, udeležencih in učencih/študentih gozdne terapije. Stopam v novo vlogo, ki se je začela graditi že ‘davno tega’ – 2017 s trainingom gozdne terapije v ZDA in nato 2018 in 2019 z asistenco v Sloveniji ter mentoriranjem do 2020 … zdaj pa smo tu. In spet delno na začetku in delno na sredini in delno že malo čez … Stopam, znova stopam in gradim svojo Pot vodnika … zato bi kmalu rada vodila gozdno terapijo kmalu – najboljša priprava na poučevanje je praksa. Kdaj in kako? 14. januarja gre že zares …

Cel dan že dežuje … kako se obnašajo ptice v dežju? No, v podnebnih spremembah zagotovo drugače … Toliko vplivov nanje sem spoznala na razstavi DOPPS-a v kranjski knjižnici … žalostno in resnično, tukaj in zdaj.

9.1.2024

Kako sem hvaležna, da živim tu! Obdana z gozdovi – s pogledom na travnik, hrib, gore; ob sebi pa potok, ptice, drevesa, vrt … To je res en velik blagoslov! Včeraj je to lepoto malce pobelilo – ravno za spoznanje, a bilo mi je tako mrzlo, da nisem dolgo zdržala z Loti v gozdu. Simusi so me še bolj boleli, ko je grizel zrak, a ‘moka’ na listju in ob vznožju dreves je bila vredna obiska. Še prej, zjutraj pa skozi okno opazovati počasno naletavanje snežink – ne preveč majhnih, a bolj na redno so šle – nekaj se takrat v telesu in srcu zgane.

Ob bolečini, ki jo čutim dva dni v glavi, in tesnobi ob tem, mi je največ utehe (poleg postelje) dal potok … voda, tekoča, prelepa, premikajoča, očiščujoča … in mucke! Mucke … te mehke kepice s samosvojima karakterjema in milino … zdravita. Ju poskušam ščitit, da ne pobirata moje bolečine. Hvaležna sem za njuno bližino.

11.1.2024, lunin mlaj

‘When you learn to carry the forest within you, you are always there.’ (highlight iz “How Forests Heal People” via a student in White Pine Cohort, ANFT).

Kot v magični deželi se trava mavrično lesketa – le kdo tam prebiva, kdo tam skaklja? Kakšna bitja lahkih nog tekajo naokrog in ustvarjajo to milino – medtem ko moje noge hrustajo po zmrznjeni zemlji in se napajam od vsenaokrog? Gore pa v barvah neba tam stojijo, nas motrijo in srčno živijo … le snežni pokrovi in ramena jim gledajo, kot se zdi, iz popolne modrine, neskončne kot nebesni ocean … Srečni smo, da živimo tu.

Iz današnjega prizora ujamem povabilo: Sprehodi se po travniku in ujemi barve in/ali svetlobo v travi.

20.1.2024

“Walking in the Winter Wonderland …” mi je šlo po glavi med sprehodom v belem gozdu. Hm, Bela je pesem, ki jo je ravno izdal Kikifly. Je to naključno ali namenoma? Vse ima namen in pomen – tako verjetno tudi jaz in moja zima … kot zima Narave. Paše. Na mestu je. Pripravlja na pozneje … Ima veliko magičnosti v sebi … lepa je. Ali je počitek lahko čaroben ali pa so to le vrata – v Narnijo?! Seveda. Hmm … ni naključje, da so vrata v čaroben svet te zgodbe v nečem tako običajnem, kot so vrata omare, in prehod skozi pokrajino, ki jo obdaja sneg … zima. Liminalnost je, čas vmes … prav kakor meglice in potok in zahajajoče – in vzhajajoče – sonce.

Za gozdni dnevnik pomladi klikni tukaj.

Katarina Čuk